From "Three Shovels of Sand" to an AI Program:

Why We Often Waste Money (and Nature) on Concrete

Close

Tri lopate peska, ena cementa

Pred približno petnajstimi leti, ko smo bili s prijatelji še samo zagnani skejterji brez pravega prostora za trening, smo se znašli pred izzivom: če hočemo skejtati, moramo graditi. Naše "gradbeno podjetje" je takrat delovalo na pogon mladostniške trme in formule naših očetov: "Tri lopate peska, ena lopata cementa, malo vode in zmešaj."

Bili smo popolni amaterji. Armatura? Kar smo našli – stara ograjna mreža, ostanki železa ali pa sploh nič. Debelina betona? Kolikor se nam je dalo kopati, včasih komaj 5 ali 7 centimetrov. Vse je bilo narejeno "na občutek", z minimalnim proračunom in veliko improvizacije.

Ko se danes ozrem nazaj na te naše prve projekte, se zgodi nekaj zanimivega: ta beton še vedno stoji. Kljub tanki plasti in amaterski izvedbi rampe niso popokale. Še vedno služijo svojemu namenu.

Ko hobi postane poklic (in ko logika odpove)

Ker trdno verjamem v načelo, da moraš v življenju početi tisto, kar te zares veseli, je bila logična poteza, da svojo strast spremenim v poklic. Pot me je tako zanesla v profesionalno gradnjo betonskih skateparkov in drugih betonskih stvaritev.

A kljub profesionalnemu okolju sem hitro naletel na stvari, ki mi preprosto niso šle v račun. Že na začetku se mi je zdelo popolnoma nesmiselno: zakaj potrebujemo 15 cm debel beton in močno armaturo na že tako ekstremno kompresirani podlagi, samo zato, da bo zdržala težo skejterja?

Še večji absurd so bili projekti okoli zasebnih hiš. Dobivali smo načrte, ki so zahtevali 20 cm betona in dvojno armaturo za navadno pešpot, čeprav je bila podlaga spodaj tako trda, da vanjo niti količka nisi mogel zabiti. Mislim, saj razumem varnostne rezerve in vem, da se vsak človek lahko zredi, ampak teže tanka pa verjetno vseeno nihče od nas ne bo dosegel.

Gradimo pametneje, ne težje

Jasno mi je, zakaj se to dogaja. Gradbena industrija pogosto deluje po principu "več je bolje" in "ziher je ziher", ker se s tem najlažje zavarujejo pred napakami. Nihče se noče ukvarjati z računanjem, zato raje dodajo še par centimetrov in mirno spijo.

Ampak mene je to začelo motiti. Vsi vemo, da beton ni ravno ekološki balzam za ta svet. In če se že preživljam s poslom, ki temelji na tem materialu, ter se zavedam njegovega vpliva na okolje, čutim odgovornost, da njegovo uporabo zmanjšam na minimum, ki je še varen.

Zakaj bi strankam prodajal kubike materiala, ki ga fizika ne zahteva? Zakaj ne bi raje ta denar, ki dobesedno ponikne v tla, namenili za kaj bolj koristnega? S tem prihrankom lahko stranka raje poskrbi za nego betona, da bo ta lep tudi čez 10 let, ali pa – zakaj pa ne – da se namesto tistega odv

ečnega betona raje posadi kakšno drevo. Smo v letu 2026 in čas je, da nehamo ugibati in začnemo graditi pametno.

Od Excel tabel do pametne aplikacije

Moja rešitev za to dilemo je v glavi zorela leta. Vedno sem si govoril: "Enkrat si bom vzel čas in spisal en pameten Excel program, ki bo dokazoval potrebno debelino betona ob raznih obremenitvah."

Zanimalo me je, kaj se zgodi v teoriji, če debelino zmanjšamo samo za en centimeter. Ali se varnost res poruši ali pa je to le mit? Če sem iskren, sem pisanje kompleksnih formul vedno prelagal na "jutri", saj ob delu na terenu preprosto zmanjka časa.

Ampak, hej, smo v letu 2026!

Ko sem sprejel tehnologijo, ki nam je na voljo, sem s pomočjo umetne inteligence svojo prvotno idejo o Excel tabeli nadgradil v nekaj večjega. Začel sem graditi aplikacijo za napredno analizo in optimizacijo tlakov.

Naj bom jasen: to ni komercialna aplikacija, to je zaenkrat naše interno orodje, s katerim v LAVA8 preverjamo meje fizike in testiramo, ali tisto, kar vidimo na terenu, potrjujejo tudi številke.

Kaj se zgodi, ko podatke vstavimo v program?

Namesto da bi se zanašali na "občutek mojstra", program uporabljamo kot simulator stresa. Vnesemo dva podatka, ki sta v praksi ključna: kako trda je dejansko podlaga (jo je valjar res zbil?) in kaj se bo po betonu vozilo.

V ozadju program požene klasične inženirske enačbe (Westergaardova teorija). Ne pove nam "naredi tako", ampak nam izračuna teoretični varnostni faktor. Pove nam, kako blizu loma bi bila plošča, če nanjo zapelje polno naložen kombi.

To nam služi kot kontrolna lučka. Če program zasveti rdeče, vemo, da pretiravamo s tankostjo. Če pa nam pokaže, da ima plošča 400 % rezerve, vemo, da mečemo denar stran.

Trije pogledi na isti problem

Bistvo tega orodja je, da nam ne da enega samega odgovora, ampak nam odpre oči za različne scenarije. Ko se pogovarjamo o projektu, nam program izriše tri poti:

Teoretični minimum: Program izračuna najtanjšo možno ploščo, ki bi morala držati. To je pogosto presenetljivo malo – inženirsko fascinantno, a v praksi včasih preveč tvegano.

LAVA8 Standard: Tu iščemo ravnotežje. Kje se srečata cena in mirno spanje? To je običajno tista "zlata sredina", ki jo priporočamo.

Bunker varianta: Kaj se zgodi, če uporabimo vrhunski beton (C30/37) in vlakna? Program nam pokaže, koliko rezerve pridobimo s kvaliteto materiala namesto s količino.

Zaključek

Raziskovanje se nadaljuje. Z aplikacijo ne trdimo, da smo odkrili toplo vodo. Le prehajamo od metode "čez palec" k metodi, ki temelji na podatkih. Še vedno je na koncu potrebna zdrava kmečka pamet in izkušnja z lopato v roki.

Je pa to orodje dokaz, da se da tudi pri tako bazični stvari, kot je beton, preseči ustaljene okvirje. Namen našega laboratorija je, da se neprestano sprašujemo: "A se da to narediti bolje? Ceneje? Bolj trajno?" In dokler nam številke kažejo, da pogosto mečemo material stran, bomo raziskovali naprej.

SKATEPARK SEŽANA V GRADNJI